Eko mediacije

Kaj je zelena mediacija?

Zelena mediacija je izvensodni postopek, ki služi prostovoljni preprečitvi sporov med interesnimi skupinami, s pomočjo mediatorjev, ki jih spodbujajo k obravnavi vprašanj in iskanju rešitev. Če pa spori že nastanejo, pa mediacija pripomore k temu, da se prostovoljno rešijo na miren način, mimo sodišč in predvsem ceneje. Poleg tega pa so sprejete rešitve trajnejše ter okolju in naravi prijazne. Mediacija kot neformalen postopek lahko pomaga, da se interesne skupine izognejo prerekanjem glede formalnosti, ki pravzaprav niso polje njihovega dejanskega interesa. Zelena mediacija temelji na prostovoljnosti in odgovornosti mediantov in interesnih skupin – tako do lastnih interesov kot tudi do okolja, narave, prebivalcev ter trajnostnega razvoja. Mediacija je postopek reševanja sporov med dvemi stranemi, ki ga vodi mediator. Mediator je nevtralna oseba, ki skrbi za to, da proces poteka konstruktivno in vodi k skupnemu iskanju rešitve.

Prostorska in okoljska mediacija:

Sodobne ureditve s področja varstva okolja so zelo formalizirane in tako je tudi v Sloveniji varstvo okolja področje, ki ima strogo določene postopke glede sprejemanja ustreznih odločitev. Ta formaliziranost vključuje tudi nabor pravnih sredstev, s katerimi se lahko prizadete stranke borijo za svoje pravice. Vendar pa tukaj nastaja velik paradoks; končni cilj vsakega posega v naravo se dogaja v naravi sami (najsi gre za gradnjo objekta,deponije odpadkov, bioplinarne, trase plinovodov, daljnovodov, bazne antenske postaje, ceste ali rudnika...), nastali problem ali spor pa rešujemo s pravnimi sredstvi, kar pomeni, da se na sodišcu boj vedno bije okoli drugih zadev – ali so bile vse alternative ustrezno ovrednotene ali je bila javnost primerno obveščena ali so bili predstavljeni objektivni podatki. To bojišce pa je v celoti odmaknjeno od polja resničnih interesov vključenih (na primer nekdo želi graditi določen objekt, drugi pa želi, da se ga ne gradi). Mediacija kot neformalen postopek lahko pomaga, da se stranke, (podjetja, lokalne skupnosti, državne ustanove, predstavniki Civilnih iniciativ, društev izognejo tem prerekanjem glede formalnosti, ki pravzaprav niso polje njihovega dejanskega interesa.
Specifike sporov na področju varstva okolja so zlasti: vključenost številnih partnerjev v konfliktu, eno stran pogosto predstavlja večja skupina ljudi, kompleksnost vsebin spora, velike razlike na nivoju dejstev in vrednot, nasprotje zasebnega in javnega interesa, izrazito neenakomerna distribucija moči (možnosti vplivanja) in virov (ekspertno znanje, čas, finančni viri) med udeleženci, visoka vpletenost javnosti in medijev, pogosto spor zavzame širše politične dimenzije (lokalna, regionalna ali nacionalna politika), običajno zadeva življenje posameznikov ali kakovost življenja ljudi, lokalni interesi lahko nastopijo zoper interese družbe kot celote. Odločilno pa je zlasti, da obstaja nevarnost, da se v primeru realizacije spornega povzroči škoda v naravi, ki je ob kasnejšem sprejemu drugačne odločitve ni več možno popraviti.
Specifično je tudi vodenje samega mediacijskega postopka, saj zaradi kompleksnosti pogosto v njem sodeluje več mediatorjev, posebna pozornost pa je namenjena izvedbi kvalitetnega predmediacijskega postopka, kjer je to potrebno.

NIMBY kot posledica nizke stopnje družbene sprejemljivosti okoljskih investicij in okoljske mediacije:

Pri uresničevanju načel trajnostnega razvoja je ključna najširša udeležba javnosti pri oblikovanju politike varstva okolja. Posamezniki,skupine in organizacije morajo poznati ekološke in razvojne odločitve,posebno tiste, ki vplivajo na njihove skupnosti,in sodelovati pri njihovem sprejemanju. Za zrele odločitve je potrebno omogočiti dostop do vseh ustreznih informacij, ki zadevajo okolje in razvoj. Pomemben kazalec okoljske zavesti družbe je delovanje nevladnih organizacij, ki pri nas in v svetu delujejo že vrsto let in so pomemben dejavnik uveljavljanja okoljskega interesa.
Zainteresirana javnost mora sodelovati pri sprejemanju okoljskih odločitev,pripravi splošnih pravnih aktov in strateško planskih dokumentov in o njih biti seznanjena v najbolj zgodni fazi (elementi Aarhuške konvencije) .
Koncept trajnostnega razvoja mora vključevati načelo sodelovanja med različnimi akterji, ki vplivajo na okolje(npr. industrija, obrt),oblikujejo odzive ali ponujajo rešitve v smeri upoštevanja temeljih vrednot za oblikovanje konsenza o nadaljnjih smereh človekovega razvoja v Sloveniji in svetu.
Koncept trajnostnega razvoja, ki ga okoljske NVO uveljavljamo na terenu je med drugim predpostavlja upoštevanje naslednjih načel :
- načelo sodelovanja
- načelo odgovornosti
- načelo dostopnosti do okoljskih informacij
- načelo soodvisnosti
Pojem javnosti je že sam po sebi zapleten,večplasten in strukturiran. V konceptu trajnostnega razvoja javnost pridobiva na teži, saj od nje zahteva sodelovanje v procesih pripravljanja konsenzualnih rešitev. S tem javnost(ali posamezni deli javnosti- državljani, državljanske pobude, okoljske NVO, sindikati,..) prevzema nase del odgovornosti za skupno prihodnost. Za prevzemanje te odgovornosti ter učinkovito sodelovanje javnosti v procesih odločanja morajo biti izpolnjeni nekateri pogoji:
- procesi odločanja morajo biti odprti za sodelovanje javnosti,
- določena morajo biti jasna pravila sodelovanja javnosti,
- javnost mora o procesih biti pravočasno obveščena in vključena v čim zgodnejši fazi procesa,
- omogočen mora biti dostop do vseh dokumentov vezanih na posamičen proces,
- vsakomur mora biti omogočeno , da poda svoj prispevek, mnenje ali komentar,
- zagotovljeno mora biti javno tehtanje podanih pobud, predlogov, mnenj in prispevkov,
- procesi morajo biti moderirani » neodvisno« od nosilcev procesa,
- končne odločitve morajo biti javno objavljene.

Načini in pristopi razreševanja NIMBY in NIMET problemov na področju energetike (članic SAEE):

V ZEG-u smo prišli do spoznanja, da je eden izmed načinov razrešitve tega zelo perečega NIMBY in NIMET efekta med prizadetimi krajani in investitorji na področju slovenske energetike v obliki poravnave oz. zelene meditacije.
Namen zelene meditacije oz. poravnave je v dogovoru sprtih strani glede spornih vprašanj, ki bodo ustrezale interesom vseh udeležencev. Postopek meditacije bi potekal izven okvira upravnih postopkov, ki potekajo na Ministrstvu za okolje in prostor (ožje ministrstvo, Agencija RS za okolje, Inšpektorat za okolje in prostor) in UE . Stranke v postopku namenoma ne naštevajo vseh vprašanj o katerih so se že pogovorile; potrebno je poiskati dolgoročno rešitev, saj je namen meditacije oz. te poravnave, tudi v ureditvi medsebojnih odnosov na drugačen, mirni način. Primeri dobrih praks zelene meditacije so že uveljavljeni znotraj nekaterih držav EU.

Aktivnosti delovne skupine SAEE »zelena mediacija SAEE« v letu 2018:

1. Analiza okoljskega stanja odprtih nerešenih NIMBY,NIMET vprašanj med članicami SAEE , investitorji, lokalno skupnostjo, občani, CI in društvi in potreba po vključitvi le teh v proces Zelene mediacije
2. Določitev vlog in ekipe članov delovne skupine iz članstva SAEE , ki bo aktivno sodelovala v vseh fazah mediacije
3. Po potrebi vključitev profesionalnega mediatorja v faze mediacije
4. Dogovor o pokritju stroškov zelene mediacije po principu »onesnaževalec plača«
5. Priprava Operativnega programa »Zelena mediacija«.